Prešla sem v študentska leta, med dva študija sem razpeta, od tega eden z mano pometa, pri drugem Descartes in resnica sveta.
Kakšno študentski “lajf” da je? Prav fino na bone se žre, učim se bore malo, mona sem, to se mi bo poznalo.
Kako pa kaj živim? Cel čas na internetu visim, včasih bežim pred policijo, obveznostmi in kozlarijo.
Izpiti- pesem trikrat peta, vidimo se na koncu leta.
Začelo se je z maturo, z učenjem in kako naduro, še ustni izpiti, zadnjič pizdolizniški biti, prišli rezultati, vesela bila očka in mati, babica, dedek,brati… Ni težko razbrati, da se mora v tem stilu nadaljevati, poiskati si novo stanovanje, primerno za učenje, žuranje in sladko spanje, sledili so ogledi, številni “sfejkani” prijazni pogledi, zaigrano veselje ter naučene povedi. Oh, ti stanodajalci, radi bi imeli veliko pod palci, eni za celo plačilo vnaprej, drugi spremenijo ceno slej kot prej, dokler ni črno na belem, sem Tomaž ta Nejeveren.
Medtem po svetu je divjalo, ko ukvarjala sem se s trivialo, ujela besede poboj, smrt, bankrot, stečaj, prodaja, skok čez plot. Toliko o mojem zanimanju za dogajanje po svetu.
Katastrofalno Gre za oznako letošnjega poletja, oziroma mojih zadnjih dolgih počitnic saj me oktobra čakajo nova spoznanja o študentskem življenju in prag Filo faxa. Katastrofalne pa niso le zaradi mojega doživljanja le teh ampak burnih dogodkov tega poletja. Poblazneli norveški Templjar, je vrgel temno luč na mojo ljubezen do izumrlega roda vitezov Templjarjev, ki naj bi imeli dandanes še velik vpliv v Nemčiji, Franciji ter Angliji, a o tem kdaj drugič. Priljubljen citat, ki najbolje opiše to situacijo je “A single death is a tragedy, a million deaths is a statistic.”, sicer tu ni šlo za milijon mrtvih, ampak romantično rečeno 91 mladih perspektivnih duš ter temu dodamo število ostalih žrtev napada, njihovih staršev, prijateljev in znancev nas kmalu pripelje do te številke. Kdor pravi da en človek ne spremeni ničesar je tepec, tako tudi tisti, ki se jim “posmehujem” totalni vegani, ki ob prvi priliki na pikniku pozobljejo vse čevape in reberca imajo vpliv na svet. Grozno, doživela sem renesanso.
Kakorkoli že, neoboževni Anders Breivik je primer človeka, ki je trajno zaznamoval življenje na Norveškem in mogoče postal zgled nadebudnim teroristom dandanes. Mogoče celo ustvaril nov trend terorizma za katerega upam, da se ne bo razpasel, saj ne mislim biti paranoična na vsakem koraku ter motriti slehernega človeka na cesti in razmišljati kako bi pa človek “škodval”. Poleg tega smo se mu Slovenceljni zdeli blazno simpatični in naša VPLIVNA SNS prav tako, kdo ve s kom je navezal prijateljske vezi na FB in ostalimi spletnimi omrežji. Mogoče se nam obeta čez par let nova afera “Patria” ampak z drugo deželo skandinavskih držav in novimi vpletenimi. Moji zakrneli “možgani” odhajajo na počitnice brez kančka razuma s polno mero razuzdanosti. Da se ne bom pritoževala o izgubljenem času po zgledu Marcela Prousta!
WALEI!
Že samo vprašanje je filozofsko, biti normalen ali pač ne, ni definirano. No, pa poglejmo kaj je definicija normalnosti.
normálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost normalnega: normalnost rasti, razvoja / duševna normalnost
»biti normalen«
normálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti 4. miren, urejen 5. duševno zdrav, uravnovešen
Ali normalen človek sploh še obstaja? Ne verjamem, da se vedno vsi vedejo v skladu s pravili, so mirni in urejeni, kaj šele duševno zdravi uravnovešeni 
Sama nisem. Ampak kakšen je pa tip človeka, ki se najpogosteje pojavlja, da bi ga definirali kot “normalnega človeka”, ki naj bi bil ideal in zgled vsem drugim, ki mogoče niso normalni.
Normalno vedenje se nanaša na pomanjkanje večjega odstopanja od povprečja. Fraza “ne-normalen” (abnormalen) je pogosto sprejeta v negativnem smislu kot nezaželeno,neprimerno,bolno. Ampak jakost nenormalnega obnašanja se odraža ali bo to sprejeto s strani družbe ali ne. Včasih kakšna rasistična ali seksistična šala vžge, drugič ob drugi priložnosti pa se vsi zgražajo: “Ta ni normalen,seksist rasist!!!! Odstrani se pošast!!!!!” Se pravi, če je raven nenormalnosti šibka, bo ta nenormalnost sprejeta ter obratno.
Normalen si, če se obnašaš v skladu z okolico v kateri si in če je tako vedenje večinsko sprejemljivo, če to obrazložimo na primeru, ko se obnašamo v skupini upoštevajoč njena pravila ter večinsko vedenje smo normalni. Vendar, ko to skupino damo v večji prostor ali gledano iz strani vseh državljanov je lahko njeno početje abnormalno. Krožna teorija, kar je normalno hkrati ni normalno ampak to normalno tudi je. Vsake oči imajo svojo normalnost.
Rekla bi, da je normalen človek tisti, ki je najbližje povprečju. Tisti, ki je ujet med dobrim in zlom, tisti,ki je v sredini maximuma in minimuma. Tak človek, ki ni pomemben, neopazen, povprečen, nepomemben… Blah, biti normalen človek je brezveze. Nihče noče biti nepomemben ter neopazen, nihče ne sili k temu, da je le podgana v kanalizaciji velemest. Nihče noče biti ničen drugemu človeku. Vendar… ZAKAJ je normalnost cenjena? Ali je normalen človek bolj vodljiv? Ali se lažje prilagodi? Ali je normalen človek manj zahteven? Odgovor se glasi DA DA DA. Potem se pa vprašajmo, zakaj družba zahteva normalo… Naj nam bo v razmislek.
Predvsem je to debata, ki se razvije po »par« pivah, zato naj se nadaljuje tudi tam, ker je preveč fluidna in neskončna. Recimo da le Chuck Norris ve definicijo normalnega človeka ter formulo zanj.
Pod vplivom STRESA,
hitreje prideš v nebesa,
tako pravi tudi STRES,
saj gre za božji interes,
pravi: “Prav zares,
stvarnik ima prste vmes.”
Če popade vas bes,
doživljate stres,
če ne veste kaj je res,
doživljate stres,
gre zgolj za božji interes,
da pridete do nebes.
To je laž, to je STRES.
Bila je lepa,bila je mlada,
rekla je da ‘ma kurce rada.
Bila je blond svetolasa,
vitkega stasa, prva klasa.
Na Pravo se je vpisala,
izpite odlično skup spacala.
Sprva, kot sodna pripravnica,
pravnica, predsednica, ministrica.
“Leto v politiki”,dve ali tri,
kurce še vedno lizat hiti.
*http://sl.wikipedia.org/wiki/Katarina_Kresal
Zunaj dežuje,
zdaj sneži,
trenutno sonce sije,
megla v zraku lebdi.
Amlitude razpoloženja,
odraz trpljenja,
dokaz živjenja,
notranjega vrenja.
—————-
Zunaj brezhiben porcelan,
z barvami pokracan,
razpoke privrejo na dan,
odšel boš stran…
Nikoli si nisem želel,
da bi v sredini občepel,
nikoli nisem trpel,
da me je kdo za povprečneža imel.
Grdo sem gledal okoli sebe,
dejali so: “Temu se blede!”
nisem se brigal za sosede,
pred vrati trl sem jim krede.
Kmalu so me imeli za čudaka,
ki razbojniško koraka,
ima prodoren glas kot sraka,
igra se sodobnega anti junaka.
Sčasoma sem spoznal,
to kar delam je čisto prav,
sčasoma sem spoznal,
morda mi bo nekoč žal…
Komu lažem?
Kar naredim, vse je napačno,
radi bi me videli drugačno,
lepo,napudrano, ubogljivo,
ne tako namrščeno, razdražljivo.
Delam, kar zdi se mi prav,
za njih sem večkrat nepridiprav,
ostajam pri lastni morali,
na Goli otok me bodo poslali.
Skačem, pišem,berem,
včasih malo se derem,
ko pa se malce umirim,
čudna drugim se zdim.
Takšen je ta svet,
v njemu s kontrasti ne moreš živet,
vse kar odstopa obsoditi,
povprečneže vekomaj častiti.
Ave neenakost!
Jebeš enakost, imaš svobodo in bratstvo…
Bratstva od socializma več ni…
O svobodi se dandanes govori
Tako to gre, ko internetna socialna mreža postaja vedno bolj pomembna, se začnem spraševati kam to pelje. Sama se večkrat vprašam ali postaja to škodljivo zame ali ne. Preko ti. virtualnih prijateljstev spoznam več ljudi, kot bi jih v svojem zelo “pestrem” družabnemu življenju.
Večkrat, ko se sprehajam po mestu oz. sem kam namenjena srečam nekoga, ki me je dodal na Facebooku v glavi se mi odpre njegov ali njen “file” pred očmi vidim vse podatke status, politična prepričanja, šola, prijtelji, skupni znanci in stopnja nadležnosti ( to sklepam po statusih). Prav kritično se odločim ali je ta človek vreden mojega pozdrava ali ne, če bi ga bila srečala na ulici preden me je dodal na Facebooku, bi ga pozdravila ali ne? Tukaj se mi prične pojavljati veliko vprašanj, ali bi mi bila ta oseba všeč, če bi jo spoznala v živo in ne prek Facebooka? Velikokrat sem tega mnenja, da mi še največkrat ustreza, če človeka najprej spoznam prek spleta in nato še v živo.
Zakaj? Prek spleta je oseba bolj sproščena ni motečih dejavnikov, brnenja glasbe, cviljenja gum,ter hrupa množice ljudi okoli tebe, o iskrenosti se lahko dvomi. Ljudje večkrat dobijo krila in o svojem življenju govoriju vzhičeno in ga poveličujejo ter na osebo na nasprotni strani žice želijo pustiti dober vtis. O svojih hobijih in dejavnostih ponavadi povedo več kot v družbi, ko se debatira le o temah “Oh,kakšno vreme”, “Ta bend je res kul”, “Politika je kurba”… Pač o tema v katerih lahko vsakdo poda kakšno zelo “izvirno” mnenje in je to tema pogovora še za v naprej. Gre za teme,ki so varne in so brez kakšnih večjih tveganj, da bodo padle na neplodna tla. V pogovorih prek spleta pa slišiš “Dobra si ti miška”, “Opazil sem, da bereš knjige Umberta Eca si prebrala…”, ” A imaš res dihurja doma, kakšen ljubljenček je to…”. Skratka sem tega mnenja, da so pogovori plodnejši ter hitreje opaziš ljudi, ki ti ne ustrezajo. Ljudje se gibljemo v družbah v katerih ne spoznavamo veliko novih ljudi vsak dan, sama, ko grem ven redkodaj spoznam še kakšnega novega človeka.
Kljub vsemu temu napisanemu in naštetemu na koncu koncev še najraje spoznaš človeka v živo. Sama se zelo veselim srečati človeka s katerim sem se večkrat zaklepetala po Chatu in se mu pritoževala glede “Arbitražnega sporazuma” o problem, da nikjer več ne najdeš igrice Pokemon Gold za Nintendo Color in nekaj urno prerekanje o temu,kaj je oglato in kaj oblo Menim, da so izkušnje iz pogorov ljudi prek MSN.ja, Chata, Mailov, Facebooka, Twitterja enako pomembne, kot pripetljaji iz resničnega življenja. Najboljše je pa osebo s spleta spoznati in ostati z njo prijatelj za celo življenje <3 True story
Strah me opija,
razjeda me fobija,
fobija pred svetom,
pred neuspehom.
Čudna obsesija,
ki ljudi ubija,
do neskončnosti se razvija,
te napade in si via.
Fobije je treba zatreti,
četudi rabi kdo umreti,
Stalina je treba razumeti,
fobije in paranojo imeti,
s tem je težko živeti,
s tem se ni lahko spoprijeti,
zaradi tega jih je moralo < umreti.
…VČASIH…
Danes imeti fobijo,
je tako, kot bi imel alergijo,
ko te končiči zasrbijo,
vzameš tableto, STRAH adijo.
